Pred 7 leti sem sem komaj hodil po ravnem, kaj šele v hrib, tako zelo me je bolel kolk. Diagnoza – artroza. Zdravniki pravijo, da je to stanje neozdravljivo in da je nujna operacija. Zanalašč pravim stanje in ne bolezen ker boleznim so dana imena, da se lahko prodajajo farmacevtski zvarki.
V bistvu pa se gre za porušeno energetsko ravnovesje, ki je v veliki večini primerov psihofizičnega izvora. Neravnovesje, ki se prej ali slej pozna nekje na telesu. Zato je treba najti vzrok, ne pa “zdraviti” simptome in jih tlačiti nazaj v telo.
Čez čas se mi je z rednim izvajanjem različnih DIHALNIH TEHNIK, MEDITACIJ in LEDENE VODE stanje toliko izboljšalo, da sem lahko spet hodil. Brez bolečin je šlo tam nekje do ene uro, potem so se pojavile bolečine. Ampak že to je bil ogromen napredek, kajne?
Potem sem v raziskovanje počasi dodal še gib (ples), zvok (instrumenti, glas), psihoterapijo, bosonogo hojo pa še kaj bi se našlo. Ene stvari sem zadržal, druge opuščal, tretje dodajal, četrte nadgrajeval. Dokler je trajala, je imela vsaka stvar svoj namen in smisel. Ker je odprla in spodbudila nekaj novega.
Ritem hoje in utrip srca sem ves čas kontroliral z zavestnim dihanjem skozi nos. Pa ne samo to, na ta način sem kontroliral tudi bolečino, mehkobo in prisluhnil sporočilom telesa. Se na trenutke ustavil in dovolil tudi telesu “dihat.” Na vrhu pa sem se potopil še v čarobnem tolmunu, ki leži tik nad prepadom in ko se mu približaš kljub svoji lepoti deluje rahlo srhljivo.
Kakorkoli, dragi sopotniki, če je v ozadju jasna namera podkrepljena z voljo, vztrajnostjo in potrpežljivostjo, se marsikaj lahko spremeni. Moje življenje je moje sporočilo in če ne drugega sem vsaj nekomu lahko smerokaz pri iskanju lastne izpolnitve.
– Ledeni